Stoji v zaselku Podbrje, jugozahodno od Podnanosa, na terasi nad cesto, ki vodi iz Podnanosa proti Podragi.
Po Valvasorju naj bi bil stavbni kompleks Roženek pozidal Janez Anton Rossetti (umrl 1670), začetnik notranjske in goriške veje te rodbine iz Bergama.
Med drugo svetovno vojno je rezidenčno poslopje zgorelo, po njej so ga le delno obnovili. Podoba poslopij, ohranjena na Valvasorjevi grafiki, se od današnje nekoliko razlikuje, saj je stavbni kompleks doživel več prezidav.
Stavbe so razvrščene okoli notranjega dvorišča. Severni trakt zavzema rezidenčna stavba, ki je nekoč imela dva vhoda: eden je bil obrnjen proti bližnji cerkvi sv. Kozme in Damijana, drugi pa se je odpiral na travnik pred poslopjem. Notranje dvorišče ima na vzhodni strani v pritličju ohranjen niz petih arkad, arkade v pritličju in nadstropju severnega rezidenčnega poslopja pa so bile porušene.
Stoji vzhodno od podružnične cerkve sv. Kozme in Damijana v Podbrju, na terasi nad cesto, ki vodi iz Podnanosa v Podrago. Del posesti Roženek, ki so ga v drugi polovici 18. stoletja od Rosettijev prevzeli Garzarolliji, je bil po smrti Filipa Jakoba Garzarollija leta 1760 razdeljen na dva dela: prvi je pripadel Ani Mariji Garzarolli, drugi pa Francu Andreju Šivicu pl. Schiwizhoffnu, poštnemu mojstru v Vipavi. Ta rodbina je leta 1784 odkupila tudi drugi, Garzarollijev del gospostva Roženek, v njeni posesti pa je z manjšimi prekinitvami ostalo do začetka 20. stoletja. Ker je Roženek Šivicem služil predvsem kot kompleks gospodarskih poslopij, njegova današnja podoba še najbolj spominja na veliko kmetijo, novo rezidenčno poslopje pa so si konec 18. stoletja zgradili v neposredni bližini.
Od nekdanjega obsežnega stavbnega kompleksa se je ohranil le del štiritraktnega rezidenčnega poslopja z manjšim notranjim dvoriščem, ki ima na zahodni strani v pritličju arkade. Fasade imajo pokončna pravokotna okna s kamnitimi okvirji, kamnit podstrešni konzolni venec, ki nosi skrilasto streho, in poudarjene šivane vogale. Srednja os petosne vzhodne, glavne fasade je poudarjena s kamnitim rustičnim portalom in balkonom z železno kovano ograjo nad njim.
Manjši dvorec na vzhodnem koncu vasi Podnanos stoji ob cesti, ki vodi v Orehovico. Dvorec naj bi bil že v 15. stoletju pristava kartuzije Bistra, po razpustu samostana 1782 pa je postal lovska pristava senožeških gospodov Porcia. Okoli leta 1880 je dvorec posedovala družina Tavčar, na začetku 20. stoletja pa družina Zajec, po kateri je tudi dobil ime; ti so objekt spremenili v gostilno in ob tej priložnosti na južni strani prizidali kraško kuhinjo. Cesta v Orehovico je dvorišče prepolovila in gospodarska poslopja z vrtom so ostala na drugi strani. Na severni strani je obzidano dvorišče, v katerega vodi z zahodne strani kamnit rustičen ločni portal s sklepnikom, na katerem je vklesana letnica 1718.
Več v Umetnostna topografija Slovenije- Upravna enota Ajdovščina, ur. Helena Seražin, ZRC SAZU 2012
