naravne znamenitosti

  • Burja na Vipavskem

    Burja na Vipavskem je celinski veter, ki prihaja iz notranjosti in se po pobočjih Gore, Čavna in Nanosa v sunkih spušča v dolino. V dolgoletnem povprečju piha zmerna do močna burja kar 42 dni na leto. Najmočnejši sunki presegajo hitrost 200 kilometrov na uro. Enkrat do dvakrat na leto zapihajo s kar 240 kilometri na uro. Burja se najbolj zaganja v zgornjem delu Vipavske doline, do Vipavskega Križa, nižje po dolini so sunki vse šibkejši, dokler se tik pred Novo Gorico, pri Lijaku, ne poslovi še z zadnjim zaletom, ki je enakovreden tistim, ki pihajo na začetku doline.
    Burja piha najmočneje, ko se jesen prevesi v zimo, ko se nad Jadranom zadržuje območje toplega zraku in s tem nizkega zračnega pritiska, nad notranjostjo pa območje mrzlega zraka in s tem visokega zračnega pritiska. Tako postane severni Jadran nekakšen narobe obrnjeni dimnik, po katerem se zrak pretaka, dokler se pritiska ne izenačita.
    Burja pa je lahko močna tudi na pomlad in celo poleti, posebej takrat, ko pride do hitrih ohladitev zraka za planotami severno nad dolino. Hladen zrak se zajezi za pregradami, ki jih premaguje v valovih. Valovi hladnega zraka se spustijo po pobočjih in se ob tem močno ogrejejo. Zaradi kratke in strme poti porabi zrak vso prejeto energijo za lastno ogrevanje, kar povzroči veliko razširitev spuščajočega se zraka, to svojevrstno eksplozijo čutimo kot sunek burje. Sunki so zato najmočnejši pod sedli, kakršno je Podrta gora, saj je tam pot, ki jo zrak opravi med padanjem, najkrajša in zato ogrevanje najhitrejše.
    Vipavci se burje ne bojimo. Imamo jo radi. Burja preganja lene oblake in meglo, razbistri tudi srce in suši pršut in druge dobrote. Zelo dobro pa se zavedamo njene nevarne moči in kadar hudo razsaja, smo previdni in se ne odpravljamo ven, če ni nujno potrebno. Tudi občutek mraza, ki ga povzroči mrzla burja, je zelo surov. Človek občuti pri 0o C in burji zgolj 30 kilometrov na uro tak mraz, kot bi bilo približno –10o C, če pa burja zapiha pri isti temperaturi s 60 kilometri na uro, občutimo že –16o C in pulover nas pri tem ščiti toliko kot drži rešeto vodo.
    Burja povzroči včasih veliko škodo v kmetijstvu, prometu in tudi na zgradbah. Stare hiše so zgrajene tako, da kažejo burji hrbet. To je tisto stran, ki je skoraj brez oken in vrat. Na starejših, večkrat popravljenih hišah, lahko opazimo, da so okna zazidali, kadar so postala nepotrebna. Oglati kamni na strehah, ki so ukleščeni med korce varujejo streho, da je burja ne odkrije, pa je kljub temu skoraj vsako leto ob koncu zime potrebno nadomestiti po nekaj odpadlih korcev. Znano je tudi, da je burja leta 1864 odkrila del grajske strehe v Vipavskem Križu, kar je Attemse za vedno pregnalo od nas. Promet se v hudi burji odvija počasi. Osebni avtomobili jo sicer dobro prenašajo, veliko slabše pa se godi tovornjakom, ki se s svojimi velikimi ponjavami težko upirajo bočnim sunkom. Starejši ljudje poznajo veliko zgodb tudi o tem, kako je burja prevrnila poln voz sena in celo odpihnila tovor z odprtih železniških vagonov. Škoda, ki jo burja povzroča kmetijstvu, je večplastna. Večina rastlin v Vipavski dolini raste postrani zaradi burje. Stara drevesa se zaradi tega večkrat zlomijo. Na sadnem drevju burja večkrat uniči pomladne cvetove, v jeseni pa otrese komaj dozorele plodove. Tudi vinski trti ne prizanaša. Čeprav vinogradniki trto vestno vežejo na oporne žice, se večkrat zgodi, da pomladanska burja polomi sočne mladice in v jeseni potolče jagode z grozdov. V vročih poletnih dneh povzroča burja včasih hudo sušo. Zrak se med spuščanjem po pregretih pobočjih pregreje in povsem izsuši. Tak posrka vso vlago iz tal in rastlin, ob tem dviga prah s tal in tako vreme težko prenašamo ljudje in živali. V jeseni, ko so polja pripravljena za setev, pa odnaša burja najboljšo prst s polj, jo v velikih oblakih dviga z izpostavljenih površin in v zatišnih legah odlaga v prave zamete.

    Burja naj bi pomagala tudi krojiti zgodovino, saj legenda pravi, da je usodno posegla v boj med vojskama rimskega cesarja Teodozija in njegovega nasprotnika Evgenija 5. in 6. septembra 394 v bitki pri Frigidu. Kot je zapisal rimski pesnik Claudianus, je odločilno pomagala Teodozijevim vojščakom k zmagi.



    vir: http://www.vipavska-dolina.si/?id=115&oblika=NDEDISCINA&isci=

  • Mlake

    Mlake so naravni spomenik, velike okrog 100 hektarjev; približno en kvadratni kilometer. Ležijo med Vipavo, Podnanosom in pobočjem Nanosa.
    V tem koščku Vipavske doline leži prava ekološka zakladnica, ki jo lahko občudujemo in preučujemo le malokje. Mlake predstavljajo zadnjo oazo v Vipavski dolini, kjer še živijo rastlinske in živalske vrste, ki so bile pred melioracijo v Vipavski dolini pogoste. Zaradi svoje raznolikosti so pomembne za ohranitev tako suhih kot tudi močvirnih združb. Obenem je to pribežališče za mnoge ogrožene živalske in rastlinske vrste, ki imajo tako visoke zahteve do okolja, da uspevajo le še na tako neokrnjenih in ekstenzivno obdelanih območjih kot so Mlake.

    Za obisk so vam na voljo stare vojaške poti, neoznačene steze in blatni kolovozi. Kljub nedavni zaščiti še ni opozorilnih tabel, smerokazov in napotkov. Vseeno velja spoštovati določila, ki veljajo za zaščitena območja, kjer je zaželjeno, da so obiski za naravo čim manj moteči. Tudi nabiranje rastlin in lov živali sta prepovedana.

     

  • Nanos

    Nanos je samostojno pogorje. Razteza se po površini 65 km2, zajema več kot polovico ozemlja občine Vipava. S svojimi vrhovi doseže nadmorsko višino 1313m.
    Nanos je apnenčast in zelo razgiban. Zato najdemo tipične kraške pojave, dolinice, vrhove, vrtače, brezna in jame. Na meji apnenca in fliša so večji ali manjši izviri, zato je Nanos pravi rezervoar kvalitetne pitne vode. Med kraškimi jamami so zlasti znane ledene jame, imenovane ledeniki.
    Na pobočju Nanosa je urejenih veliko planinskih in drugih pešpoti. Izredne so možnosti za razvoj kolesarjenja, saj Nanos prepletajo urejene gozdne ceste. Na stenah kanjona Bele in stenah na pobočju Nanosa lahko uživajo športni plezalci na urejenih plezališčih. Gozdovi Nanosa pa nam dajejo prijetno senco tudi v največjih poletnih vročinah.
    Dostop je možen iz Podnanosa, Sanabora, Podkraja, Bukovja, po planinski stezi iz Podnanosa in Razdrtega do Vojkove koče. Z Gradišča pri Vipavi je speljana zavarovana Furlanova pot, ki nas pelje na Lipe. Če pa gremo peš iz Vipave, hodimo do turistične kmetije Abram 2 do 3 ure.



    vir: http://www.vipavska-dolina.si/?id=132&oblika=NDEDISCINA&isci=

  • Podskala

    Podskala_1.jpgPodskala je tisti del Vipave, ki je stisnjen ob premnogih izvirih reke, ki se od tod podaja na dolgo pot do morja. Podskala je bila nekdaj pravzaprav prijetno zabavišče vipavske gospode, danes pa zlasti pomeni hlad poleti in zanimive trenutke ob vodi in pod mogočnimi drevesi v parku ali v restavraciji, ki je urejena tukaj.

  • Posebni rastlinski in živalski svet v Vipavski dolini

    Klima v Vipavski dolini je zelo mila, povprečna temperatura v Ajdovščini je 12 stopinj Celzija, tudi najnižja povprečna mesečna temperatura nikoli ne pade pod ničlo. Vegetacijska doba traja dva meseca dlje kot v notranjosti Slovenije. Podnebne značilnosti omogočajo vzgojo in rast sredozemskih rastlinskih vrst (smokve, kaki, lovor,…). Na visokih kraških planotah se prepletajo vplivi alpskega, sredozemskega in celinskega podnebja, kar opazimo v pestrosti rastlinskih in živalskih vrst. Med njimi je precej endemitov. Med divjadjo najdemo muflone in gamse, jelene in srnjad, zajce, fazane, jerebice in divjega petelina, rise in medvede, občasno pa tudi volkove.



    vir: http://www.vipavska-dolina.si/?id=116&oblika=NDEDISCINA&isci=

  • Reka Vipava

    Reka Vipava izvira izpod zahodnega pobočja Nanosa, na stiku flišnih tal, nad katera so se narinili kredni apnenci, ki gradijo Nanos. Vipava je svojevrstna reka, ki izvira iz več izvirov. Njihovo število je odvisno od padavin v njenem kraškem zaledju. Vsi ne presahnejo niti v največji suši in so dovolj močni, da je Vipava prava reka že takoj ob izviru. Največji izviri so na nadmorski višini 98 metrov in se ob najvišjih vodostajih dvignejo do pet metrov, občasno pa do 125 metrov. Temperatura vode ob izviru je nizka in stalna, med letom niha le nekaj stopinj, kar kaže na to, da priteče veliko vode iz ledenih jam v osrčju Nanosa. Najmočneje izvira Vipava Pod skalco, tik za Lanthierijevim dvorcem v središču naselja. Ob njem je umetno izdolben vhod v podzemno jamo z jezerom. V enem od izvirov Vipave so našli tudi človeško ribico, kar kaže na veliko razvejanost podzemnih rovov, po katerih se pretakajo vode. Tik pod izviri, ko se rokavi že zlijejo v eno reko, je v deževnih obdobjih pretok vode dokaj velik. Med leti 1958 in 1965 je znašal povprečni letni pretok med 6 in 9 kubičnimi metri, v sušnem obdobju med leti 1971 in 1973 pa še vedno 0,7 kubičnega metra na sekundo.

    Hidrografsko zaledje Vipave so pobočja Nanosa in Hrušice, katerih skupna površina znaša okrog 140 kvadratnih kilometrov. Manj vode priteče iz ponikalnic v Postojnski kotlini pri Predjami. Veliko več vode se steka v Vipavo nekoliko nižje, kjer se ji priključi najprej potok Močilnik, ki izvira na začetku Vipavske doline, in kraški hudournik Hubelj, ki izvira tik nad Ajdovščino in prinaša s seboj vode iz vzhodnega dela Trnovske planote. V Soteskah pri Saksidu se Vipavi z leve strani priključi Branica, ki priteka pod kraško prelomnico severno pod Štanjelom. Še nižje se zbranim vodam z desne pridruži še Lijak, ki prinaša vode z zahodnega dela Trnovske planote. Gladina Vipave zaradi kraških pritokov močno niha, in reka je pred urejanji, ki so se odvijala v drugi polovici 70 let dvajsetega stoletja, večkrat poplavljala. Z gradbenimi posegi so njene meandre v zgornjem in srednjem toku izravnali in povečali njihovo pretočnost, tako se danes v njenem spodnjem toku pojavljajo poplave, ki jih prej ni bilo. Dolžino Reke so skrajšali s 50 na 47,7 kilometra. Reki so ostali le še meandri med Prvačino in Biljami. Tu je ob bregovih reke ostal tudi še del nepokvarjenega poplavnega gozda.

    Vipava in njeni pritoki so poganjali stroje že od kar so jih naši predniki izumili. Ob Vipavi je bilo do sredine 20. stoletja veliko mlinov in nekateri med njimi so bili zelo veliki. Največji in najzanimivejši je bil najbrž tisti, ki je stal v Peklu med Zaloščami in Saksidom. Hudourniški Hubelj, ki ima poleti precej manj vode, je bil bolj industrijsko naravnan in je že v 15. stoletju poganjal mehove fužin. Kasneje so ob njem zgradili še bakrarno, papirnico, pekarno testenin, tekstilno tovarno in pred koncem 19. stoletja tudi prvo elektrarno. Seveda je Hubelj poganjal tudi Jochmannov mlin, iz katerega je po drugi svetovni vojni zrasel Mlinotest.


    vir: http://www.vipavska-dolina.si/?id=239&oblika=NDEDISCINA&isci=